Čeprav je svet vezenja avtorica razstave odkrila že kot deklica, ko je med prvimi darili prejela prtiček za vezenje, se je ročnim spretnostim posvetila poredkoma. Šele ko so otroci odšli od doma, je resneje pristopila k delu – najprej z rešiljeji, nato gobelini in sedaj še boutis. Nešteto ur, šivank in barvnih niti je vtkanih vanje, predvsem pa potrpežljivosti in ljubezni do umetnosti in vsega lepega. Zato je njena neizmerna želja, da svoje znanje na področju tega tehnično veščega ročnega dela deli z nekom, ki bo v prihodnje delal z enakim veseljem kot ona sama. In gobelini niso taki kot tisti, ki jih dobite v trgovini in jih z debelo volno obšijete. Njeni gobelini so unikatni, izdelani pa so od okoli 40 tisoč do preko stodvajset tisoč vbodiin z veliko kombinacijami barv.
Vedno je Vido fasciniral način, kako so nekdaj posamezne barvne odtenke določali ročno, danes pa skorajda ne gre brez računalnika. Tudi Vida si na slednji način priskrbi podlage, nekatere izdela tudi sama, a se namensko izogiba šablonskim motivom. Avtorica razstave namreč rada motivno posega v čas starih slikarskih mojstrov: od klasičnega Leonarda da Vincija, Rembrandtovih nežnih portretov, Degasa in njegovih baletk do slovenske Kofetarice izpod rok Ivane Kobilce. Druga (prav tako francoska) vezilna tehnika, ki jo je v zadnjem času prevzela, se imenuje boutis ali »marseillski« vez. V nasprotju barvnega bogastva gobelinov, ji boutis nudi čiste linije in prečiščeno celoto. Ta tehnika je v devetnajstem stoletju v Franciji in drugod zamrla, obudili so jo po letu 1980, ko so vezilje zopet začele raziskovati stare ročne spretnosti. Tako so to zvrst zadnji hip rešili pred pozabo. Tudi Vida je šla na tečaj vezenja boutisa in sedaj je že prava mojstrica v izdelovanju le tega.
