Zgodovina kraja

Krajevno ime Radomlje je nastalo iz slovenskega osebnega imena Radom. Podobna imena, ki jih najdemo pri vseh slovanskih narodih, so nastala tudi iz imen Radomir, Radomil, Radomer ali Radomysl.

Zgodovinar Božo Otorepec piše o Radomljah: "Čeprav je verjetno veliko starejša, pa se vas Radomlje omenja prvič šele sredi 14. Stoletja. 21. julija 1353 je Friderik s Čušperka s Petrom iz Črnelega podaril za Marjeto, hčerko Henrika Harerja, samostanu v Mekinjah eno kmetijo "ze Radoeml", na kateri je takrat kmetoval Juri Štrekelj, zraven pa še desetino od petih kmetij v Vrhovljah, dveh v Dupeljah, dveh v Zgornji Zagorici in štiri v Spodnji Zagorici. Za osebno korist omenjene nune Marjete pa ji je Štrekelj podaril še eno kmetijo v Radomljah, na kateri je bil kmet Paul. Po njeni smrti je tudi ta kmetija pripadla samostanu. Nekoč je bila ta kmetija last Pirsa iz Črnelega.

Že v 14. stoletju je nastala tudi cerkev sv. Marjete, ki je prvič omenjena leta 1391, ko je kamniški župnik Oton Stupel imenoval kot duhovnika pri svoji podružnični cerkvi sv. Marjete v Radomljah Janeza, sina Ostermana iz Kamnika.

V popisu kmetij, ki so bile okoli leta 1400 podložne Kamniškemu gospostvu, je omenjen tudi kmet Mixe iz Radomelj, ki je od te kmetije plačeval 120 oglejskih pfenigov.

Dne 15. maja 1404 sta kamniški župnik Oton Stupel in brat Marko za 52 mark šilingov beneškega denarja prodala opatici in konventu v Mekinjah kmetijo z mlinom v Radomljah v kamniški župniji, blizu mekinjske kmetije.

Med posestjo, ki jo je leta 1423 prodala Elza, hči Ostermana Kamniškega in vdova Hansa Stupla, ženskemu samostanu v St. Georgen am Längsee na Koroškem, je bila tudi kmetija v Radomljah. Od celjskih, nekdaj ortenburških fevdov, je Marjeta, hči pokojnega Urlika Limberškega, leta 1436 poleg drugega dobila tudi desetino v Radomljah. Habsburžani so okoli leta 1466 podelili v fevd Žigu Lambergu zemljišče, ki je spadalo k vasi Radomlje. Zemljišče se je začenjalo pri češnjevem drevesu in je šlo po jarku do loke in močvirja ter do meje gozda, ki je bil last gradu Črnelo. Zemljišče je Lamberg pridobil z zamenjavo z ljudmi iz Radomelj. Po urbarju iz leta 1458 je imel samostan v Velesovem takrat v Radomljah pet kmetij. Po smrti Matka Vidca je cesar Friderik 16. maja 1470 nekemu Laserju med drugim podelil v fevd tudi kmetijo v Radomljah. Andrej Ižanski je ženi Katri 4. avgusta 1475 poleg druge posesti zastavil tudi kmetijo z mlinom v Radomljah, kjer je tedaj gospodaril Jurij.

Radomljani so bili podložniki tudi vicedomskega urada na Kranjskem. V urbarju iz leta 1496 so to krajevno ime zapisali "Radomel". Cerkev sv. Marjete v Radomljah je v župnijskem arhivu spet omenjena leta 1501. Ko so leta 1526 pobirali dragocenosti za vojno s Turki, radomeljski podružnici niso vzeli nobene dragocenosti; imela je dva bakrena keliha, ki so ju ji pustili, dati pa je morala 15 renskih goldinarjev.

Kranjski deželni upravitelj in oskrbnik deželnega glavarstva Krištof Turjaški je 13. februarja 1581 izročil Baltazarju iz Stare Loke uradno pregledan prepis fevdnega pisma, izdelanega v Ljubljani 26. novembra 1574. Z njim je avstrijski nadvojvoda Karel Hansu Gallenbergerju podelil v fevd med drugo posestjo tudi dve kmetiji v Radomljah in desetino v Šmarci. Ana Marija Adriana, rojena Hasiber in sin Ferdinand Schwab pl. Lichtenberg, lastnika Tustanja in Prapreč na Dolenjskem, sta Hansu pl. Raabu 8. novembra 1645 prodala polovico podedovane kmetije v spodnjih Radomljah.

Radomlje in njihovo staro cerkev s tremi oltarji omenja tudi Valvasor v svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske leta 1689. Iz leta 1703 se je ohranil popis cerkve, zvonika in zvonov. V urbarju gospostva Jablje iz srede 18. stoletja do začetka ilirske province leta 1809 so popisane dajatve podložnikov s Hudega in iz Radomelj. Razumljivo je, da so v poznejših letih tako kot drugi kraji tudi Radomlje v zgodovinskih virih vse pogosteje omenjene.